Štiri ženske / razstava v Cankarjevem domu

, , , ,
Štiri ženske / razstava v Cankarjevem domu

Razstava Štiri ženske

Trije avtorji prikazujejo svoje videnje štirih različnih svetov v treh časovnih dimenzijah.

Razstava je posvečena štirim ženskam. Vse se profesionalno ukvarjajo s plesom ali plesu podobnim koreografiranim gibanjem. Včasih, ko plešejo zase, je to gibanje ponotranjena slika njih samih, še večkrat pa svoj ples posvečajo publiki.

Vse štiri ženske, erotično plesalko na drogu, poduhovljeno trebušno plesalko, bodibildersko prvakinjo in eterično primabalerino, povezuje ljubezen do gibanja – plesa. Predstavljene  so skozi objektiv in videnje fotografa in skozi fantazijsko estetiko poslikav skoraj golega telesa. Štiri lokacije, štiri različne poslikave in različne tkanine oblačil, ki zakrivajo golo telo v plesu, nam pripovedujejo zgodbo, kot jo vidijo avtorji. Svoje videnje plesa in sebe kot osebe pa nam v nekaj vrsticah predstavljajo tudi ženske, ki jim je razstava posvečena.

Fotografu Franciju Virantu vsaka od deklet pripoveduje svojo gibalno-plesno zgodbo. Vsaka jo predstavlja na način, kot si ga je sama izbrala, hkrati in še bolj pa tako, kot si jo je v ustvarjalnem naponu zamislil avtor. Fotografije so črno-bele in večinoma zelo kontrastne. Izrezi se prilagajajo posamezni pozi ali liku in niso enotni. Tudi z njimi je fotograf skušal izraziti dramatičnost in slediti gibanju fotografiranega objekta – ženski.

Irena Mrhar in Meta Bizjan, avtorici kostumov in poslikav telesa, sta tokrat poslikavo telesa predstavili nekoliko drugače (ponavadi je poslikano vse telo). Odločili sta se za barvni minimalizem (uporabili sta samo belo in črno barvo). Poslikave so majhne, da ne bi preveč posegale v obliko telesa. Pri ploskovni poslikavi vsega telesa dostikrat pride do vidnih popačenj posameznih delov telesa. Zato sta se odločili telo poslikati s podobami raznih simbolov, z znaki pradavnih pisav, matematičnih enačb, vse z namenom, da bi gledalec znotraj všečne poslikave našel tudi kakšno njemu namenjeno sporočilo.

Janez Juvan

 

Štiri ženske

URŠA VIDMAR
Poklicna balerina Urša Vidmar, hčerka plesnega para Maruše in Vojka Vidmarja, je čarobnost življenja na baletnem odru pričela odkrivati že med šolanjem, resnični baletni krst pa je doživela leta 1998 z vlogo Julije v baletu Romeo in Julija. Kot članica ansambla SNG Opera in balet Ljubljana je s svojim prepoznavnim likom in karakterno obarvanim plesnim stilom zaznamovala vrsto baletnih vlog. Srečamo jo tudi na različnih jubilejnih in dobrodelnih prireditvah.

MIRJAM MIHELČIČ KOREZ
Orientalska plesalka in vizažistka Mirjam Mihelčič Korez je svojo duhovno pot začela pred desetimi leti s študijem naravne prehrane in alternativne medicine. Umetniški talent je razvijala v svetu mode. Z orientalskim plesom se je srečala leta 1996. Najprej ji je pomagal pri spoznavanju in sprejemanju ženskega telesa, kasneje pa je s poučevanjem, svetovanjem in nastopi njena plesna dejavnost prerasla v profesionalno delo. Leta 2002 je ustvarila projekt Biti Ženska, v katerem je združila svoje dosedanje znanje, izkušnje in ženske bolečine.

EVA POGAČNIK
Eva Pogačnik, bodibilderka, osebna trenerka in miss universum 2002 v bodibildungu, si je ta šport izbrala predvsem zaradi specifičnega napora in izrazito individualne narave početja. Navdušili so jo psihološki in samomotivacijski vidiki vsakodnevnega treninga, predvsem pa nezmotljiv občutek, da je pred njo poseben cilj – tekma s samo seboj. V Ljubljani je študirala kineziologijo, v Belgiji pa je naredila mednarodni izpit za športno treniranje in osebno trenerstvo. Kadar se odpravi v svet, se pogovarja v petih jezikih.

PIA BAJC
Mlada in zapeljiva Primorka Pia Bajc, levinja po horoskopu, je rada plesala že v zgodnjih dekliških letih. Erotičnega plesa se je učila pod koreografskim vodstvom svojega sedanjega menedžerja, ki je bil tudi sam deset let plesalec striptiza in občasno še pleše. Kot poklicna plesalka se s striptizom ukvarja tri leta. Samostojno nastopa v nočnih lokalih in na zasebnih zabavah po Sloveniji. Nikoli ne prestopi meje, ki ji jo začrtuje ples, in ne popušča nikakršnim posebnim željam. Zaveda se, da pri tem delu ne bo mogla vztrajati tako dolgo kot pri kakšnem drugem poklicu, zato vidi prihodnost v gostinstvu – rada bi odprla svoj lokal.

 

Poslikave in kostumi

Dve plesalki sta v belem z belo poslikavo, dve v črnem s črno poslikavo. Eva in Urša sta poslikani z matematičnimi formulami in simboli, ki izražajo premišljenost in natančnost njunega kontroliranega gibanja. Mirjam in barska plesalka sta poslikani s starodavnimi pismenkami (tifinag, venetska pisava) in liričnimi simboli. Oboje naj bi skupaj s teksti, napisanimi na njuni koži, poudarjalo spontanost gibanja.

EVA
  • Ničle in enice – v binarni računalniški sistem so prevedeni pojmi kot: specifični napor, individualnost, samomotivacija, tekma s seboj.
  • Lakasto belo usnje in trdota korzeta še bolj poudarita jeklene mišice. Ženska postane kiborg, odet v računalniški jezik, ženska iz prihodnosti. Kot bi stopila skozi zvezdna vrata. Izraža telesno moč in natančnost, s katero racionalno presega samo sebe.
  • Kabalistični simbol drevesa življenja z desetimi sefiroti.
  • Salomonov pečat – heksagram, kot simbol združitve neba in zemlje, moškega in ženskega principa.

 

MIRJAM
  • V starodavno tuareško pisavo tifinag sva prevedli dve pesmi, izbrala ju je Mirjam, ker sta ji zelo blizu, in ju zapisali na telo. Poslikavo sva dopolnili še z značilnimi tuareškimi simboli in vzorci.
  • Oblečena je v stiliziran kostum, ki ga nosijo ženske v muslimanskem svetu in temelji na različnih zavezovanjih. Izraža igrivost, spremenljivost, neposrednost in skrivnostnost ter omogoča, da plesalko za hip vidimo odkrito, trenutek za tem pa je že skrita za temnimi oblačili.

 

URŠA
  • Tri zenovske izreke sva najprej prevedli v števila (po pitagorejski numerološki metodi), ki sva jih potem zapisali tako, kot so števila zapisovali v obdobju megalitske kulture. Pri poslikavi sva uporabili tudi matematične formule, ki jih uporabljamo pri računanju s praštevili, in simbol pentagrama, ki je hkrati tudi simbol človeka in njegovega znanja (tudi pet je praštevilo).
  • Tudi ona je oblečena v nekakšen stiliziran baletni kostum, ki spominja na demonično ptico in poudarja kljub na videz krhki eterični zunanji podobi telesa njeno notranjo moč.

 

PIA
  • Teksti so prevedeni v staro venetsko pisavo. Poslikana je tudi s keltskimi runami in vzorci.
  • Bela barva hoče biti kontrast plesu, ki se dogaja ponoči. Izraža nedolžnost in čistost. Z mehkobo in gladkostjo težkega svilenega blaga je še bolj poudarjena senzualnost zdaj odkritega, zdaj zakritega telesa. Barska plesalka je kot svečenica v starodavnem mističnem kultu – strastna, divja, neukročena.

Kostumografki in avtorici poslikav Metka Megušar Bizjan in Irena Tozon Mrhar

Fotograf Franci Virant